Boris Gorupič
Post-realizem in upodabljane naše vsakdanjosti

Mlajša generacija naših likovnih avtorjev je prepoznavna po nekaterih posebnostih, s katerimi se ločuje od svojih predhodnih kolegov in daje precej značilen ton sodobnemu času. Mnogo od teh kakovosti prepoznamo tudi pri Sašu Vrabiču, akademskemu slikarju, ki se je v preteklih letih – gre za relativno kratko obdobje, uveljavil kot eden nosilnih predstavnikov novejšega pojmovanja likovnega in sicer ne le na področju slikarstva, pač pa tudi nekaterih ostalih likovnih tehnik: grafike, videa, fotografije.

    Na likovno sceno je Vrabič vstopil v poznih devetdesetih letih in sicer je bilo to prizorišče, ki je v številnih posebnostih še vedno podobno aktualnim razmeram. Za te je predvsem značilno, da so praktično nepregledne, da imamo toliko avtorjev in njihovih del kot še nikoli prej; podobno množične pa so tudi institucije, ki se kakorkoli ukvarjajo z umetnostjo. A staro pravilo, da če je nečesa veliko, pa je toliko bolj vprašljiva kakovost, je vsaj v tem primeru povsem na mestu. Ob nepregledni množici podob s katerimi se nenehno srečujemo, pa dodatno nerazumevanje likovnega dela mnogokrat podpirajo prav tisti, ki se »profesionalno« ukvarjajo s posredovanjem likovnih del med avtorjem in javnostjo. Značilen primer tega so nekateri avtorji, ki so finančno izrazito precenjeni, v tujini gre recimo za milijonske vsote pri posamezni sliki, hkrati pa so zaradi tega številni manj znani a kakovostni avtorji neupravičeno prikrajšani za pozornost. Če smo konkretni – prav naši likovniki se srečujejo z vprašanjem neprepoznavnosti in podcenjenosti v mednarodnem prostoru. Seveda, precej nerazumevanja pri obravnavi sodobnih likovnih del pa prinašajo najrazličnejši kustosi, ki poskušajo na novo definirati osnovna likovna izhodišča. Vendar aktualna praksa v galerijah govori predvsem o nekakšnem iskanju, »preseganju« standardov, ki jih je utemeljila preteklost, pri čemer pa se izjemno malokrat srečujemo z resnično novimi dosežki, ki argumentirano združujejo inventivne likovne koncepte in prepoznavne kapacitete našega časa.

    A če smo pri tisti najbolj značilni komponenti, ki je tako prisotna v sodobnosti in katera je našla svoj odraz tudi pri Vrabiču, potem morami biti pozorni predvsem na eno posebnost, ki jo poleg ostalih najdemo v sodobnem kapitalizmu, in ki prepreda naš vsakdanjik, uravnava naše razmišljanje, oblikuje naša stališča – zasebna in javna. Gre za izjemno množično prisotnost javnih občil, ki nas od dnevnega tiska, komercialnih ilustriranih revij, pa do stoterih televizijskih programov, kateri so nam dosegljivi, nenehno servisira z najrazličnejšimi informacijami, zabavnimi vsebinami, lahkotnostjo… Največji del teh informacij je ne le povsem neuporabnih, pač pa tudi plehkih in zavajajočih. In to v tem smislu, da nam ponujajo svojo različico realnosti, ki pa je mnogokrat izmišljena, idealizirana in pravzaprav manipulira z našimi zavednimi, oziroma nezavednimi potrebami. Ne le reklame, kot najbolj izpostavljen kompleks manipulacij, tudi zabavna glasba, filmska produkcija, pa dokumentarni televizijski programi se na razne načine poigravajo z našo vpetostjo v sodobni družbeni sistem. Sedanja, pravimo ji tudi – informacijska družba je tako označila sodobnost, da bi bilo pravzaprav presenetljivo, če se na to ne bi odzvali tudi likovni avtorji. Kajti ti so vendar izjemno občutljivi merilci stanja svojega časa in kakovostni avtorji uspevajo mnogo njegovih pomanjkljivosti, kot tudi lastnega nezadovoljstva, ambicij, itd., sublimirati v prepričljiva likovna dela, ki so hkrati prezentacija nekega zgodovinskega obdobja, kot tudi lastne izraznosti. In kako se v razmerah našega časa prepoznava Vrabič?

   Eno njegovih pomembnih dojetih izhaja iz dejstva, da predstave, ki jih imamo o naši realnosti, mnogo manj oblikujemo z »lastnimi sredstvi«, kot pa bi nam bilo to prav. Kot subjekti smo namreč v nekem socialnem sistemu, v katerem delujejo številni mehanizmi: jezik, podobe, komunikacija, ki smo jih prevzeli in katere uporabljamo, oziroma jih posredujemo. Lahko se vprašamo, ali nam je neka slika všeč zato, ker smo o tem prepričani, oziroma ali to stališče ne izhaja od mnenj naših profesorjev, ki so nas poučevali, kaj je vredno naše pozornosti in kaj ne? In mar ne bi v neki daljni deželi sprejeli bistveno različna merila o istih vprašanjih? Vrabič se v tem kompleksu informacij, ki jih dobivamo in ki dajejo značilen ton sodobnosti opredeljuje predvsem za njen likovni segment. Sličice, ki jih najde na internetu, v tisku, na televiziji, mnogokrat vzame za predloge svojih likovnih del, predvsem slik. Ali lahko to imenujemo parazitstvo, pomanjkanje lastnih zamisli, neinventivnost? V kakšnem od velikih obdobij preteklosti, recimo klasičnemu modernizmu, bi bilo takšno izrazoslovje verjetno smiselno uporabiti. Vendar pa ne v začetku tega stoletja, ko je celo za takšne stvari kot je originalnost izjemno skromno zanimanje, postaja del konvencij in se kot kaže, predvsem trži v oglaševanju. A pri tem gre Vrabič korak nazaj, le če ga površno vzamemo. Namreč osnovna stvar v njegovem slikarstvu te kategorije je, da povzema likovne predloge, ki so šle skozi postopek pretvorbe – tehnične, politične, ekonomske, preden so prišle do nas. Če smo konkretni: pred sabo ima fotografijo neke pokrajine, ki jo začne prenašati na svoje slikarsko platno. In ta fotografija je od trenutka, ko je bila posneta in do takrat, ko je prišla pred Vrabiča, deležna številnih »dodatkov«, ki v celoti oblikujejo njen smisel. Zato ne gre več le za fotografijo neke pokrajine, gre tudi za subjektivizem fotografa, tehnično obdelavo, spremljajoče besedilo, značaj revije v kateri je objavljena… Vsaka od takšnih fotografij, ki jo najdemo v tisku, je tako šla že skozi določen filter, med številnimi je bila izbrana najbolj »prilagojena«. Vendar, ali je to tudi tista fotografija, ki je tudi najbolj resnična? Gotovo ne, kajti skoraj vedno je v množičnih občilih najbolj iskana takšna, ki idealizira, pretvarja in zavaja; v kolikor pač ni kontekst takšen, da zahteva bolj specifično fotografijo.

    Vrabičev najbolj bistven likovni angažma je zato v interpretaciji. Tisto, kar mu je ponujeno preko različnih občil, in kar je tolikokrat filtrirano, mnogokrat prilagojeno sintetičnim standardom, poskuša slikar ponovno ovrednotiti v kar najbolj plemenitem smislu. V času, kateremu ni mnogo mar za izvirnost, on išče original, oziroma bodimo natančni, ga proizvaja. Iz množice likovnih informacij, ki jih dobiva in med katerimi najdemo ves mednarodni trash, se avtor mladostniško sprehaja in išče predloge, ki se mu iz najrazličnejših razlogov zdijo vredne interpretacije. Ko si jih prisvoji in jim da novi likovni status – originala, pokaže tudi na svoj družbeni položaj. V njem zavzema mesto tistega, ki se distancira od množičnosti, površnosti in manipulacij. Za njega je slika nekaj izjemnega, ima pomen kot so ji ga priznavali v zgodovini; je eden od največjih dosežkov civilizacije in ne predmet, s katerim se ravna, kot da je le kos platna in nekaj barve za dekor.

    Njegov način slikanja zato lahko postavimo v kontekst naknadne obdelave likovne predloge, torej »post«, kot nekaj, kar kot celota nastaja v poznejši fazi. Pri tem sploh ni pomembno od kot izhaja prvotna predloga: internet, kakšna revija ali njegova fotografija; vse to ima kot izhodiščno polje povsem enakovreden status. Pomembno je le, da je v njih zajeta še tako majhna poanta, izhodišče, ki mu pripoveduje in katero ga lahko pritegne, da v njej najde nekaj pristnega, na kar se lahko opre, ko oblikuje novo slikarsko delo.

    In tu se lahko tudi vprašamo, kakšen je pravzaprav njegov komentar teh predlog? Verjetno bomo najbližje odgovoru, če njegova dela postavimo v kontekst tistega toka postmodernizma, ki poskuša karseda objektivno dojemati sodobno realnost, hkrati pa v njej poiskati svoje mesto, vključno s prostorom za lastno intimnost. Ali recimo v primerjavi z modernisti, ki so imeli ideje o spremembi civilizacije, zgodovine, poteka družbene dinamike, je Vrabič zadržan, ali recimo kar skeptičen do takšnih programov. Njegovo angažiranost zato najdemo predvsem v kontekstu poudarjanja lastne likovne govorice, ne dovoli si vzeti status individualista, ki sicer ne spreminja družbenega reda, vendar pa vanj vnaša tisto vsebino, brez katere bi ta bil le prazna lupina.

    Iz tega razloga ima poseben položaj v njegovem slikarstvu tudi realizem. Gre za slog, ki spremlja slikarstvo že vse od njegovih začetkov, značilna zanj pa je poudarjena komunikativnost. Vrabičeve slike so primer tega, kako je lahko takšen slog še vedno aktualen, da v njem še zdaleč ni vse naslikano in da ga lahko vedno znova obravnavamo kot sodobnega. Seveda tudi tu le v primeru kot je njegov, z izrazitim individualizmom, angažiranostjo in iskanjem novih kakovosti.

 _______

besedilo je bilo objavljeno tudi v reviji Art.si