Petja Grafenauer
Mini razstava, ki je dala maxi zadovoljstvo

Zavod za medijsko umetnost in projekte družbenega raziskovanja AUTOMATA sestavljata umetnici Tanja Vujinović in Zvonka Simčič. Poleg tega, da ustvarjata lastna dela, tokrat v okviru svojega zavoda predstavljata del ciklusa AUTOMATA: JAVNO. Projekt je zasnovan tako, da bodo v različnih terminih v naslednjem letu, umetniki svoja umetniška dela predstavljali v javnih prostorih: šolah, domovih za ostarele, na straniščih, v vzgojno-varstvenih zavodih in prehodnih prostorih. Zavod za medijsko umetnost in projekte družbenega raziskovanja AUTOMATA sestavljata umetnici Tanja Vujinović in Zvonka Simčič. Poleg tega, da ustvarjata lastna dela, tokrat v okviru svojega zavoda predstavljata del ciklusa AUTOMATA: JAVNO. Projekt je zasnovan tako, da bodo v različnih terminih v naslednjem letu, umetniki svoja umetniška dela predstavljali v javnih prostorih: šolah, domovih za ostarele, na straniščih, v vzgojno-varstvenih zavodih in prehodnih prostorih.

S tako predstavitvijo se umetniško delo približa tistemu gledalcu, ki drugače ne stopa v kontakt s sodobno umetnostjo. Tudi odzivi in doživljanje umetniških del je ob prenosu v javne prostore popolnoma drugačno od tistega, ki smo ga vajeni v resnem in poštirkanem svetu galerij. Prvi projekt, ki sta ga Simčičeva in Vujinovičeva predstavili v okviru AUTOMATE: JAVNO, je interaktivna multimedijska instalacija in spletno delo Saše Vrabiča, ki nosi naslov Hunting High and Low. Gre torej za nova umetniška dela nastala v Automatini produkciji. Razstava, ki so jo v preteklih dneh gostili Center Rokus, Dijaški dom Tabor, DIC, Mladinski dom Jarše in Vzgojno izobraževalni zavod Višnja Gora, predstavlja odlično izbiro za vzpostavljanje kontakta z javno sfero, saj vanjo prinaša pogled v privatni svet umetnika.

Sašo Vrabič pravi, da je “Pobeg boljši od cinizma” in v svet umetnosti prinaša intimne dogodke iz lastnega življenja. Ti so v svetu, preplavljenem z medijsko kreirano resničnostjo marginalizirani. Še več, zdi se, kakor da se mora privatno popolnoma umakniti pred fantazmo tistega pravilnega in kreiranega življenja, ki jo za nas ustvarjajo reklame, talk-shovi, videospoti in kar je še podobnega.

Tema privatno-javnega, s katero se Vrabič ukvarja že nekaj let, se razvija in nadgrajuje v vedno novih umetniških delih in v različnih medijih. Tokratno mini razstavo sestavljajo nova dela: dve klasični sliki, zvočna slika – delo, v katerem se s pomočjo senzorja ob prisotnosti gledalca sproži zvok, dve video-deli in spletno delo, ki ga lahko uporabljate na www.i-i-i-i.org/hunting.

Delo na spletu se umešča v svet likovne poezije ali vsaj poetičnega vizualnega eseja, ki ga spremlja glasba. S klikanjem na posamezne črke se pred nami razpira intimnost Vrabičevega življenja. Kukanje v privatni svet nas postavi v vlogo voaerja, a če gre navadno za nekaj prepovedanega in zato zanimivega, nas je tokrat umetnik sam povabil domov in prepoved se zato izgubi. To pa še ne pomeni, da umanjka tudi zanimivo. Nismo nekje, kjer bi se morali sramovati ker kukamo na prepovedano mesto, ampak uživamo v poetičnem Vrabičevem vsakdanu in ga primerjamo s svojim. Kmalu pa ugotovimo, da se tudi v privatnem, skriva družbena in socialna problematika, saj se zaustavimo in razmislimo ob stavkih, ki presekajo poetični prikaz vsakdanjosti. »Bi bil res srečen, ko bi imel vse?… Zanimivo je, da imam preveč dela. Zanimivo? Enostavno ne razumem, zakaj sem 29.980 SIT v minusu?«

Eno od obeh video del nadaljuje in razširja tematiko spletnega projekta, skupaj z drugim videom pa ga povezuje tema časa. V videu z naslovom Torek, Sreda pokukamo v dan življenja družine Vrabič. Vsakdanja in ponavljajoča se dejanja so tista, iz katerih je ustvarjeno naše življenje. Ne živimo tako kakor v ameriških nadaljevankah, kjer vsaka minuta in ura dneva prinašata usodne odločitve. Vsakdanjost ustvarja prav toliko prostora za poetiko ter sveže in kreativne ideje, kakor veliki svetovni dogodki.

Umetnikov dan, ki se začne zgodaj in za katerega se zdi, kakor da se sploh ne konča, je sestavljen iz prepleta domačih in javnih dejavnosti, ki se med seboj prepletajo – prehranjevanje, skrb za otroka, oblačenje, umivanje, spanje, delo na računalniku in obisk pevskih vaj. Petje je tudi tema drugega videa. V njem črno-beli Vrabič v dvanajstih mesecih odpoje priredbo komada High and Low, ki ga verjetno pomnimo vsaj iz verzije čupastih AHA iz leta 1985.

Sašo Vrabič v svojem delu vseskozi združuje visoko in nizko, preprosto in sofisticirano tehnologijo, javno in zasebno, družbenokritično in poetično. Vse leto in še več Sašo Vrabič išče High and Low.

V DIC-u sem med High and Low nihala Petja.

_______

Objavljeno 14/10/2004 na Radiu Študent
http://www.radiostudent.si/article.php?sid=4871&query=saŠo%20vrabič