Obrazi
14. 3.–3. 4. 2006
Mestna galerija, Nova Gorica
Kustosinja: Petja Grafenauer
Petja Grafenauer
Obrazi
Sašo Vrabič je v svet umetnosti vstopil v drugi polovici devetdesetih. Je značilen predstavnik sodobne umetnosti, za katerega izbira medija ni zavezujoča. Slika, riše, oblikuje, fotografira, ustvarja videe, medijske projekte, ki se prikazujejo na računalniških zaslonih ali velikih mestnih plakatih, posebej pomembno mesto v njegovem ustvarjanju pa zaseda tudi glasba.
Ob njegovih prvih slikarskih delih so pisci razmišljali predvsem o prisotnosti množičnega medija v slikarstvu. Slike med leti 1996 in 2000, primer je lahko delo Diamond’s Doubts (1997), so bile vezane predvsem na podobe iz množičnih občil, in so v spomin klicale dela Rosenquista, Salleja predvsem pa Rauschenberga. Vrabič je lastni slikarski način označil za hitri realizem in izraz je obveljal in velja tudi danes. Vendar pa je ob koncu devetdesetih v Vrabičevem motivnem svetu prišlo do premika. Predloge so ostale medijske – digitalne ali analogne, a izbira se je gibala bolj in bolj v svetu intime in zasebnega življenja. Ta sprememba se je izkristalizirala v razstavi Privat(e) leta 2003.
Pobeg v privatno je povezan z dvojnostjo novih medijev. Na eni strani se ti ponujajo kot sredstvo, ki nam je v pomoč, na drugi strani pa od nas, predvsem s poplavo informacij in privlačnih podob, terjajo več in več časa. Hkrati delujejo kot vmesniki, zasloni postavljeni med nas in realnost. Vrabičevo ustvarjanje je na eni strani gotovo povezano s fascinacijo nad zmožnostmi, ki jih novi mediji ponujajo. A vendar jih umetnik ne sprejema nekritično, ampak mu prav odmik od njih, ki ga izpeljuje prek premika v širšo privatnost in zavestno vrnitev k užitku slikanja, dovoljuje, da se k njim vedno znova vrača.
Vrabič odmik v privatnost opisuje kot alternativno možnost pogleda in komentarja na svet pasivnega gledalca ekrana. Šele odmik omogoča, da v svoj slikarski svet kritično sprejema podobe iz celotnega sveta, ki ga obdaja. Distanca omogoči, da je svet medijev za slikarja uporaben in nove tehnologije prijazne.
Svet iz katerega v Vrabičeve slike prihajajo motivi, je lahko realni vsakdan, zabeležen s pomočjo novih, uporabniku prijaznih tehnologij, pa tudi druge podobe in informacije pobrane s spleta in ostalih množičnih medijev. Svet privatnega se je s pomočjo mnogih vmesnikov razširil in ključna je postala osebna izbira.
V novih slikah je ostal prisoten način hitrega realizma vendar se ta, v razstavljenem ciklu Obrazi, bolj in bolj osredotoča na razliko, ki nastane ob prenosu iz predloge v slikarsko polje. Ne gre zgolj za spremembe, ki bi jih povzročila sprememba medija, ampak bolj za hoteno različnost od predloge, nekakšno popačenje, ki je hoteni presežek slikarjeve obravnave motiva. Iz katerega medija podobe prihajajo, pravzaprav nima večjega pomena. Pomembno je tisto, kar se zgodi po obravnavi medijske predloge, zato lahko govorimo o postmedijski sliki. A to je šele platforma obstoja umetniškega dela.
Pred našimi očmi se dogaja pospešena estetizacija sveta. Prelepa so izložbena okna trgovin, ki potrošniku ponujajo nove in nove predmete, ki jih ne potrebuje. Privlačijo nas svetleče strani modnih, glasbenih in ostalih revij iz katerih se smehljajo lepi, mladi in brezskrbni ljudje. Tudi sami želimo biti takšni. Operiramo svoja nepopolna telesa, prevelike nosove, viseče podbradke. V novem Vrabičevem ciklu se srečujemo z raznoliko množico obrazov in citatov. »Ne potrebujem kozmetične operacije, saj želim, da mi bo sin podoben!« beremo na eni izmed slik. Umetnikova dela opozarjajo, da lepo ni enako dobremu, da videz vara. Lakirani dekor na torti ne ponuja nujno tudi užitka ob ugrizu vanjo. Nepopolna resničnost lahko ponudi več sreče, kakor pa zloščeni spektakel. Obrazi na slikah prav s svojo popačenostjo postajajo prijaznejši, dostopnejši. Podoba lepega otroka, ki je še pred kratkim domovala na naslovnici neke revije, je s slikarsko predelavo pridobila na vsebini. Napaka je pokazala na človeškost, ki je skrita v podobi.
»Postavite ju na oder in povejte svetu, da sta pevki!« je citat pobran iz ene od neštetih spletnih strani, ki so nam dosegljive s klikom miške. Podoba deklic, še ne najstnic, ki se med otroškim hihitanjem ličita z mamino šminko, je prišla od nekod drugod. Motiva sta združena v sliki, ki s svojo črtasto lazuro prepušča in odbija pogled. Videz danes tudi v svetu glasbe pomeni vse. Dvojnost lazure lahko beremo kot formo, ki opozarja na vsebino: ekran na eni in dostopni realni material na drugi strani. Prisrčni vsakdanji dekleti danes, jutri operirani zvezdnici na odru? Odločitev je njuna. V svetu, ki iz nas dela potrošnike na vsakem koraku, ki nas slepi z videzom in od nas zahteva zgolj pasivno sprejemanje že narejenega, nas slike Saše Vrabiča opozarjajo na nujnost odločitev. Odločitev za umik v lastni svet, pa vendar hkrati odločitev, da brez tega, kar nas obdaja, ni mogoče živeti. Odločitev za lastno presojo. Odločitev z odgovornostjo do sebe, drugih, družbe in sveta. Odločitev je vaša!
_______
odlomek iz kataloga Obrazi, MG Nova Gorica, 2006